Pomenska usmerjenost oz. vezljivost besed je izhodišče za razumevanje osnovnih skladenjskih vprašanj. Predstavljena je zlasti glagolska in neglagolska vezljivost (tudi nasproti družljivosti) kot bistvena pomensko-skladenjska osnova za ustvarjanje in oblikovanje slovenske skladnje na vseh ravneh, od besedne zveze do besedila. In če je za glagolsko vezljivost tipična stavčna zgradba, je za neglagolsko vezljivost značilna besednozvezna zgradba. Obema, tako glagolski kot neglagolski vezljivosti, pa je skupno to, da izhajata iz pomena glagola ali samostalnika ali pridevnika. To pomeni, da se pomenska oz. vezljivostna moč polnopomenske besede sproža navzven tako, da okoli sebe organizira več udeleženskih vlog, ki jih zapolnijo udeleženci, tj. delovalniki ali okoliščine.