The chapter investigates how four Central-European women writers (Zofka Kveder, Grete Meisel-Hess, Adela Milčinović and Růžena Svobodová) through formal features (the narrator, the focalisor, the depiction of spaces, devices of poetical language, combining aestheticism and social critique, symbolism and realism) display the middle-class marriage as a social institution that can be suffocating for women, especially if they are not able or not willing to perform the role of the mother. The article also shows that selected Central-European women writers were all rooted in the Catholic ideology and consequently problematize the role of a woman within it. The selected short stories have many common traits, so the interpretation of the writings of Central-European women writers of the fin de siècle proves to be more productive when applying a transnational perspective in the research. Poglavje raziskuje, kako štiri srednjeevropske pisateljice (Zofka Kveder, Grete Meisel-Hess, Adela Milčinović in Růžena Svobodová) skozi formalne značilnosti (pripovedovalec, fokalizator, upodabljanje prostorov, sredstva poetičnega jezika, kombinacija estetike in družbene kritike, simbolizma in realizma) prikazujejo meščanski zakon kot socialno institucijo, ki je lahko za ženske dušeča, zlasti če ne morejo ali ne želijo opravljati vloge matere. Članek tudi pokaže, da so bile izbrane srednjeevropske pisateljice vse zasidrane v katoliški ideologiji in posledično problematizirajo vlogo ženske v njej. Izbrane kratke zgodbe imajo veliko skupnih značilnosti, zato se interpretacija pisanja srednjeevropskih pisateljic fin de siècla izkaže za produktivnejšo, če pri raziskovanju uporabimo transnacionalno perspektivo.