Avtorica primerja jezikovne (in nacionalne) koncepte Jerneja Kopitarja in Ljudevita Gaja, dveh najbolj imenitnih osebnosti v novejši zgodovini slovenskega in hrvaškega naroda, ter razlaga pomen zunajjezikovne zgodovine in njenega vpliva na ustvarjanje podobe knjižnih jezikov na južnoslovanskem prostoru. Metodološki okvir za primerjanje njunih konceptov je ločevanje med znotrajjezikovno in zunajjezikovno zgodovino, v okvirih katere sta oba, Kopitar in Gaj, načrtovala in na različne načine poskušala pridobiti somišljenike za svoj koncept knjižnega jezika v modernem smislu in njegovega usposabljanja za izpolnjevanje različnih funkcijskih zvrsti.