Pravica do zasebnosti je v današnjem času ena izmed bolj strogo varovanih človekovih pravic. Sama pravica, kot jo poznamo danes, se je razvila šele s pojavom zahodnega kapitalizma, torej v 18. stoletju, in se izrazito veže na nastanek individualizma. Čeprav gre pri zasebnosti za obsežen pojem, pa se njen obseg s časom ni širil, temveč ožil. Danes bi lahko rekli, da je pravica čedalje bolj omejena in kot vrednota v družbi izgublja pomen. Na eni strani zasebno sfero »ogroža« država, še večji vpliv nanjo pa ima družba. Z modernimi tehnologijami se je razvil pojav, imenovan družba nadzora. Posegi in vplivi družbe na zasebnost posameznika so bistveno bolj problematični kot vplivi države – sploh na področju informacijske zasebnosti.1 Potemtakem lahko zaključimo, da generalne, enotne definicije zasebnosti in pravice do zasebnosti pravzaprav ni. Glavni vzrok je v tem, da je pravica relativna, subjektivna, spremenljiva in kontekstualna. Vsak izmed nas ima glede zasebnosti drugačna prepričanja in pričakovanja. 2 Drugi glavni junak magistrskega dela je covid-19, bolezen, ki je dobesedno ustavila in spremenila svet do te mere, da še danes ne vemo točno, na kaj vse je vplivala in kakšne posledice je v svetu pustila. Osredotočili se bomo na ukrepe Slovenije, ki so bili izdani v času epidemije. Poskušali bomo najti tudi takšne, ki so mogoče posegali v samo pravico do zasebnosti. V svetovno epidemijo so bile vpletene tudi druge države, zato bo pregled ukrepov dal jasno sliko, kakšen pristop je določena država ubrala. Glede na analizirano literaturo in aktualne informacije lahko trdimo, da so bili določeni ukrepi organov sprejeti prehitro in brez dobrega premisleka, kako bodo na ljudi vplivali. Vendar moramo po drugi strani v prihodnost gledati pozitivno. Virus je bil omejen in z vsako mutacijo je postajal šibkejši. Kot družba smo lahko ponosni na to, kako smo stopili skupaj, ko je bilo to najbolj pomembno.