Identiteta Slovenije je razpeta med zunanjo podobo, ki gradi na simbolih neokrnjene narave in prevladujocim nacinom razmišljanja ter odlocanja v okoljskih zadevah, ki ukrepe za varstvo okolja zaznava kot oviro želenemu napredku. Ta razdvojenost izkazuje problematicnost, s katero se družba umešca v svojo okolico (nacionalno in globalno) in zavira Slovenijo pred oblikovanjem v trdno, odgovorno in ambiciozno demokracijo. Premik k njej terja poglobljen premislek o upravljanju s fizicnim okoljem, kjer ne zadostuje zgolj zatekanje k 'trajnostni' ali 'zeleni' retoriki, pac pa celostna vizija, ki bo hkrati izkazovala in sooblikovala podobo države.