Posthumanizem kot oznaka je skupen humanistični znanosti in vizualni umetnosti. Temeljitost razkroja humanizma, ki ga raziskuje ta knjiga v prostoru med znanostjo in umetnostjo, je primerljiva s tisto, ki je botrovala nastopu humanizma, ko je človek zavzel pozicijo gospodarja. Zdaj, ko smo nekje vmes med razpadom in nastajanjem nove podobe in ureditve sveta v antropocenu, prihajata v središče kot problem razmerje med ljudmi in kibernetičnimi, novomedijskimi proizvodi, katerih zadnji krik je umetna inteligenca, in razmerje med ljudmi, živimi bitji in neživo snovjo. Avtorice in avtorji krizno stanje raziskujejo na stiku med znanostjo in umetnostjo z namenom prehoda k novi, posthumanistični podobi sveta. Iz te skupne osnove izvirajo posamični prispevki, ki se lotevajo cele vrste posebnih in posamičnih tematik ter relevantnih umetniških praks, kjer se navezujejo med seboj tehnološki materializem s feministično perspektivo, pobude za umik civilizacije z dela zemeljske površine s spremembo pojma reprezentacije, prehod realnosti iz otipljivosti v informacijsko-komunikacijsko realnost.