Članek je posvečen zgodovini Sarajevskih zvezkov, pogumnega, umetniško in intelektualno ambicioznega projekta ponovne graditve komunikacijskih mostov med pisatelji različnih narodov nekdanje Jugoslavije, ki so se po tragičnih vojnah znašli ločeni z visokimi mejami novonastalih držav. Avtor, slovenski pesnik, prevajalec in profesor primerjalne književnosti, je bil eden izmed ustanovnih članov uredništva te publikacije. Ustanovitelji Sarajevskih zvezkov, ki sodijo med najboljše pisatelje in intelektualce svojih jezikov in kultur, niso imeli nikakršnega namena oživljati propadlo Jugoslavijo ali pa ustanoviti novo, tretjo Jugoslavijo (po kraljevini in socialistični federativni republiki). Njihova ambicija je bila v političnem smislu neprimerno skromnejša, v umetniškem, intelektualnem in etičnem smislu pa kar najvišja – literarno artikulirati stanje sveta ter eksistencialno počutje posameznika po koncu velikih utopičnih zgodb, razpadu jugoslovanskega projekta »bratstva in enotnosti« ter padcu socializma, velikega političnega projekta 20. stoletja, ki je najprej ideološko skrepenel v totalitaristično strahovlado, spričo spodletele demokratizacije pa se je v obdobju jugoslovanskih vojn še zadnjič vrnil kot vampir krvoločnega nacionalizma.