Kljub temu, da teorija navezanosti dopušča možnost, da otrok razvije navezanost tudi na druge osebe, npr. na očeta ali babico, pripisuje primarno vlogo objekta navezanosti materi. Problem prispevka je bil na osnovi študija literature navezanosti odgovoriti na vprašanja, ali je oče lahko objekt navezanosti, ali je v tej vlogi enakovreden materi, ali lahko otrokovo anksiozno navezanost na mater nadomesti varna navezanost na očeta in ali ima dolžina časa, ki ga oče preživi z otrokom, pomembno vlogo pri razvoju otrokove navezanosti nanj. Uporabila sem pet kriterijev, ki so jih oblikovali van IJzendoorn, Sagi in Lambermonova (1992) za preizkušanje, ali so vzgojitelji objekti otrokove navezanosti. Ugotovila sem, da so očetje lahko objekti navezanosti, da se po kakovosti njihov vpliv na otrokov kasnejši socialnoemocionalni razvoj razlikuje od vpliva matere, da je kompenzacija otrokove anksiozne navezanosti na mater z varno navezanostjo na očeta možna, a ni popolna, in da je vpliv časa, ki ga oče preživi z otrokom, na razvoj otrokove navezanosti odvisen od drugih dejavnikov, kot je npr. zaposlenost matere. V nadaljnjih raziskavah bi bilo treba kontrolirati vlogo otrokovega spola, kulture, v kateri otrok živi, in sorodne dejavnike.