John Rawls je v Teoriji pravičnosti približno takole povezal moralno poljubnost in nezasluženost: če si ne morem lastiti zaslug za določeno svojo lastnost, potem tudi nisem (bolj kot drugi) moralno upravičen do koristi, ki izvirajo iz njenega imetja. Državljanstvo se tipično podeljuje na podlagi določil, ki so v zgornjem pomenu moralno poljubna, najpogosteje kraja rojstva oz. državljanstva staršev. In čeravno je torej državljanstvo (točno določene države) v zgornjem pomenu besede moralno nezasluženo, le redki teoretiki problematizirajo nacionalno zakonodajo in ukrepe oblasti, ki sistematično favorizirajo domačine pred tujci oz. lastne državljane pred državljani drugih držav. V pričujočem članku kritično obravnavam poskuse, da bi po zgledu prijateljstva, kjer pristranskost po splošnem mnenju ne le, da ni moralno problematična, temveč velja za prototip moralno vzornega medčloveškega razmerja, tudi domoljubje utemeljili na vzajemni skrbi in spoštovanju med sodržavljani. Če lahko namreč prijateljstvo generira medsebojne obveznosti in moralne razloge za delovanje, čeprav je izbira prijateljev v osnovi moralno poljubna, zakaj ne bi tudi v domoljubu videli človeka, ki – vsaj v političnih skupnostih, urejenih po demokratičnih načelih – v nekem smislu prijateljuje z vsemi svojimi sodržavljani in ima zato določene obveznosti izključno ali vsaj prvenstveno do njih? Toda že po nekoliko temeljitejši analizi normativne podstati običajnega, medosebnega prijateljstva se tovrstno 'državljansko prijateljstvo' celo v moralno idealiziranih političnih tvorbah izkaže za potencialno nevarno teoretsko utvaro. Lahko si, skratka, oddahnemo, ne bo nam treba po vsej sili 'prijateljevati' z neznanci in političnimi eksoti.