V prispevku obravnavam slovensko avtobiografsko mladinsko prozo, in sicer kot specifičen podžanr avtobiografske proze, ki tematizira otroštvo oziroma odraščanje in je naslovljen (ali ga literarni posredniki naslavljajo) na mladega bralca. Ta vrsta proze se je oblikovala skupaj z uveljavitvijo modela pisatelja kot estetsko avtonomnega umetnika, se najbolj razmahnila v drugi polovici dvajsetega stoletja, v sodobni mladinski prozi pa je skoraj ni zaznati. V prispevku primerjam pet primerov mladinske avtobiografske proze, Moje življenje Ivana Cankarja, Solzice Prežihovega Voranca, Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič, Otroštvo Franja Frančiča in Pink Janje Vidmar, v katerih analiziram utrjevanje oziroma preseganje značilnosti, ki jih je določil prototip tega podžanra. V Cankarjevi in Prežihovi pripovedi izpostavljam fragmentiranost in liričnost pripovedi, introspekcijo kot temeljni cilj pripovedi, specifično dvojnost kronotopa, ki je pogojena s fokalizatorjevim odnosom do kronotopa, in lik matere kot poosebitev osrednjih vrednot pripovedovalca. Mira Mihelič omenjeni vzorec prelomi z vpeljavo samosvoje dekliške protagonistke in njene odsotne mame, Frančič pa z vpeljavo motivov disfunkcionalne družine in prikrito kritiko oblasti. Besedilo Janje Vidmar se že umešča v nov model literarnega sistema, ki ga zaznamuje diktat tržne uspešnosti knjige.