Prispevek obravnava izbiro jezika pri Borisu Pahorju. Tovrstna izbira je ključna odločitev vsakega večjezičnega pisatelja. Ob upoštevanju objektivnih in subjektivnih dejavnikov, ki so vplivali na Pahorjevo odločitev (od tržaškega družbenega, političnega in zgodovinskega konteksta pa vse do biografskih vidikov), sem pokazala, da sta imela motivacija za pisanje in Pahorjev simbolični odnos do slovenščine pomembnejšo vlogo kot njegove jezikovne veščine. Pahorjeva izurjenost v pisni uporabi italijanščine bi bila lahko v nekem trenutku njegovega življenja boljša od njegove slovenščine. Druga je bila namreč jezik, ki se ga je moral ponovno naučiti – skoraj kot samouk. Toda kar je odločilno vplivalo na njegov sklep, da bo svoje romane pisal v slovenščini, ima opraviti z nujo, da svojo zapostavljeno identiteto karseda močno izpriča.